Tema letošnjega dneva je Ohranjanje mokrišč - odgovor na podnebne spremembe. Ministrstvo za okolje in prostor bo letošnji svetovni dan mokrišč obeležilo s predstavitvijo obnove Škocjanskega zatoka, ki je največje polslano mokrišče v Sloveniji.

Naravni rezervat Škocjanski zatok je 122 hektarjev veliko mediteransko mokrišče izjemnega pomena zaradi bogate favne in flore. Naravni rezervat sooblikujeta polslana laguna, obdana z rastišči slanuš in trstičjem, ter sladkovodno močvirje z vlažnimi in močvirnimi travniki ter toploljubnimi grmišči na Bertoški bonifiki.

Mokrišča so vsa omočena zemljišča med kopnim in vodnim ekosistemom ter vsa vodna telesa. Zajemajo območja močvirij, nizkih barij, šotišč, stalna in začasna območja proste vode, poplavne površine, manjše stoječe vode in morja, ki ob oseki ne presegajo globine šestih metrov, ter podzemna mokrišča. Večina mokrišč ima poseben status v naravovarstvu, so redka in cenjena zaradi biotske raznovrstnosti.

V Sloveniji med mokrišča med drugim štejemo obalna brakična oz. slana mokrišča (npr. Škocjanski zatok), reke in potoke, jezera, močvirja, mlake, visoka in nizka barja (npr. Pokljuška in Pohorska barja, Zelenci), loke in poplavne gozdove (gozd Dobrava), kraške in druge podzemske hidrološke sisteme (npr. porečje kraške Ljubljanice in Škocjanske jame), ribnike, zadrževalnike, kale, akumulacije, rezervoarje, gramoznice, glinokope, rudniške bazene (npr. Kočevsko jezero), soline (Sečoveljske), poplavljene kmetijske površine (poplavni in mokrotni travniki Ljubljanskega barja, Jovsi), kanale, izsuševalne kanale in jarke.

Tako kot po svetu so tudi v Sloveniji mokrišča precej okrnjena in skrčena. Nekatera so v preteklosti celo želeli zasuti (Škocjanski zatok), druga so bolj ali manj "uspešno" izsušili (Ljubljansko barje), nekatera pa onesnažili ali jih celo potopili. Z rastlinstvom in živalstvom bogata ter pestra krajina, počasi tekoče vode, obrežno rastje, poplavni logi, močvirski travniki in vmesna polja so izginila v dolinah številnih reguliranih rek.

Svetovni dan mokrišč vsako leto obeležujemo v spomin na 2. februar 1971, ko je bila v iranskem mestu Ramsar podpisana konvencija o mokriščih mednarodnega pomena. Ramsarska konvencija je začela veljati leta 1975, Slovenija pa je k njej pristopila leta 1992. Države pogodbenice se s podpisom konvencije obvežejo, da bodo izvajale politiko razvoja, ki ne bo ogrožala obstoja mokrišč, ampak zagotavljala smotrno rabo in varstvo ter trajno ohranila biotsko raznovrstnost vseh mokrišč.

Slovenija je leta 2000 s pomočjo Ramsarske konvencije kot mokrišče določila 3525 lokacij, ki pokrivajo 35.650 hektarov površine. Slovenska mokrišča so številna in raznovrstna, a majhna in zelo občutljiva za spremembe. Slovenija ima tri mednarodno pomembna mokrišča, in sicer Sečoveljske soline, Škocjanske jame in Cerkniško jezero.